Moj najljubši slovenski književni lik

Naši mentorici sta se odločili, da se odzovemo na natečaj za učence osnovnih šol z naslovom MOJ NAJLJUBŠI SLOVENSKI KNJIŽEVNI LIK. Zato vam bomo danes in v naslednjih nekaj objavah predstavljali delo pri tem »projektu«, saj ustvariti čisto svojo lutko ni kar tako.

Najprej smo seveda morali razmisliti, kateri je naš najljubši književni lik. Dve pravljici, ki smo jih pri tem prebrali, nam v veliko pomoč nista bili, a vseeno gre za dve izjemni pravljici, ki bi vam jih radi predstavili in vas prepričali, da ju preberite.
Prva je pravljica HIŠA PRAVLJIC, druga pa MESEČINSKA STRUNA.

Poletne počitnice so tu! Sedemletni Natan, sestra Angelika in njuna starša se odpravijo v počitniško hišo ob morju, kjer je nekoč živela njihova teta Elenora. Peščena plaža je priložnost za spuščanje zmaja, izdelavo gradov, kopanje rovov in igro z rakci. Prav tam pa Natan, Alica in Beli zajec doživijo čisto pravo pustolovščino. Alica in Beli zajec? Seveda, v Hiši pravljic oživi vrsta pravljičnih junakov, tudi Rdeča kapica in volk, Pepelka, Aladin, Kralj Artur, Ostržek, Guliver, Trnuljčica, Sneguljčica, Obuti maček, Deklica z vžigalicami, Peter Pan, Lačko in Grozovilda. V Natanu vsi razen sitne Grozovilde, ki ga pomanjša, prepoznajo Elenorinega naslednika v njeni veliki knjižnici. Naložijo mu pomembno nalogo: zaščititi mora like, da bodo dolgo živeli in da bodo otroci po vsem svetu lahko poslušali pravljice. Zato mora Natan prebrati čarobni urok, ki se nahaja v knjižnici. Toda deček še vedno ne zna brati! Vse bolj verjetno se zdi, da bodo pravljični junaki izginili in da bodo otroci poslušali le še resnične zgodbe. Bo pogumnemu Natanu uspelo rešiti knjižne junake? Se bo naučil brati?

V novi pravljici Svetlane Makarovič Mesečinska struna mladi in nadarjeni ciganski violinist Tibor podleže pohlepu in zato izgubi svoj izjemni talent.
»Mesečinska struna govori o tem, da se umetnik pred apriorno avtoriteto nikoli ne sme prikloniti tako globoko, da poljubi tla. Če to stori, mu ugasne zvezda, mesečina vzame struno nazaj in violina utihne za zmeraj.« (S. Makarovič)

Mi pa smo se lotili dela. Najprej je seveda na vrsti načrtovanje in izdelovanje osnutka za našo lutko. Kaj pravite, nam bo uspelo?

Vaši pravljičarji!

Za naše mame

Samo in Sašo sta dve mali miški. Samo si zelo želi posaditi sončnico za svojo mamico, a njegov mlajši brat pozoba edino seme, ki je še ostalo. Kaj pa zdaj?! Težave na vidiku!
Zato se brata odpravita na lov za novcimi semeni in pri tem doživita veliko zanimivih pustolovščin. In kako se zgodba konča? Nadvse ustvarjalno, tako ustvarjalno, kot so naša strečanja.
A tokrat nas je čakal pravi izziv. Origami! Kako težko je to, ne bi verjeli, če ne bi izkusili na lastni koži. Prvi, drugi korak, petindvajseti ... uh, koliko korakov! A na koncu so nastale prave rožice za mamice, babice, tete, učiteljice, ki jim jih bomo podarili ob njihovem dnevu, 8.  marcu. Le poglejte!

Vaši pravljičarji!

Kariraste sovice

Miška Potočnika je neke noči prebudilo trkanje. Ko je odprl vrata, je zagledal karirasto sovo z rdečim kovčkom.
Ne, ni prišla, da bi ga pojedla, ampak ga je prišla prosit za pomoč. Prosila ga je za prevoz do doma, med potjo pa mu je povedala svojo žalostno zgodbo o tem, kako je postala karirasta.
Če zanima tudi vas, preberite zgodbo Karirasta sova.

Mi pa smo se lotili karirastih pisanih sovic. Potrebovali smo samo tulce toaletnega papirja in papirčke za mafine. In poglejte, kakšno lepo sovico lahko naredimo iz njih!

Vaši pravljičarji!