sreda, 19. oktober 2016

Na popotovanju med oblaki

Deževna jesenska jutra in večeri so kot nalašč za pripovedovanje zgodb. Malce bolj hladno je in nič nas bolj ne pogreje kot to, da se za kratek čas potopimo v svet pravljic. Marsikatero zanimivo zgodbo  pa nam v jesenskem času, če smo dovolj pozorni, pripovedujejo tudi številni naravni pojavi. Pravljični ustvarjalnici v tem in preteklem tednu sta bili med sabo povezani z rdečo nitjo muhastega vremena, ki ga krojijo puhasti strici na jesenskem nebu – gospodje oblaki.

Krivi so za marsikatero pokvarjeno popoldne, ki bi ga želeli preživeti na prostem in včasih bi jih ljudje najraje kar odpihnili stran. A njihove solze imajo tudi neverjetno življenjsko moč: vse rastline tega sveta se napajajo z njimi, za svoje preživetje pa jih navsezadnje potrebujemo tudi ljudje.

Ste se že kdaj odpravili zasledovat oblake na nebu? Junaček Travček, junak naše prve pravljice, je to nekega dne storil in doživel pravo pravcato pustolovščino. Prav tako zanimive prigode doletijo Oblačka Zmajčka, ki se s svojim najboljšim prijateljem,  vetrom, rad potepa po okoliških mestih in vaseh. Junaka v obeh zgodbah čakajo številne preizkušnje: nevihte, temačna močvirja in gozdovi, neprijazni gostitelji ter neznan, prostran svet pred njima. Vendar se iz teh preizkušenj oba veliko naučita, predvsem pa z nesebično pomočjo svojim prijateljem storita veliko dobrega. In seveda ne pravi zaman pregovor, da za dežjem vedno posije sonce – njun trud se na koncu izdatno poplača.

Tudi mladi ustvarjalci smo tokrat zasledovali svoje oblake najrazličnejših oblik. »Vklopili« smo svojo domišljijo in iz preprostih obrisov oblakov so nastale odštekane podobe predmetov, živali, zverinic … Spomnili pa smo se tudi na to, da na takšne in drugačne oblake naletimo tudi ob branju vsem zelo priljubljene književne zvrsti – stripov. Poglejte, kakšni so videti izpod rok naših mladih ustvarjalcev!












Vaši pravljičarji!

torek, 11. oktober 2016

Pa smo jo dočakali ...

... starejšo gospo, s pisanimi oblačili, z listjem na klobuku in polno košaro svežih plodov. V naše kraje je prispela jesen in z njo prenekatere lepote in radosti, v katerih lahko uživamo, če se le odpravimo na kratek sprehod v naravo.

Listje jesenskih dreves se odene v živopisane barve in nudi zavetje živalim, ki v tem času iščejo kaj za pod zob. Številna drevesa rodijo obilen sad, od katerega imajo korist vsa živa bitja. Tudi naša drevesca, s katerimi smo okrasili voščilnice, ki jih bomo ob priložnosti podarili upokojenim učiteljem naše šole, so polna naših pisanih želja. Naj jih ob svetovnem dnevu učiteljev veter raznosi na vse konce sveta!

A še prej v razmislek: ste se kdaj vprašali, zakaj nekateri jesenski plodovi padejo kar sami od sebe na tla? Pa tudi, kaj se z njimi dogaja, ko se znajdejo na naših krožnikih? Zanimiva, izvirna odgovora na to vprašanje se skrivata v zgodbah litovskega pisatelja Kestutisa Kasparavičiusa, ki smo ju prebrali za uvod v naše ustvarjanje. »Jablana« in »Sadje« sta »trapasti zgodbi«, ki se na prvi pogled zdita nemogoči, a v sebi skrivata marsikatero življenjsko modrost. Priporočamo v branje!




 Vaši pravljičarji!