Najlepše darilo

Timotej je obupan. Dobil je pismo od Božička, da letos zanj daril ne bo, saj ni našel nobene nove igrače, ki bi bila dovolj hitra, dovolj velika ali dovolj bleščeča, da bi mu bila v veselje celo leto. A kaj, ko so bile edina stvar, ki so Timoteju zares kaj pomenila, nove igrače. Zato napiše Božičku pismo, da bo vesel vsakega darila in nestrpno čaka božično jutro, da vidi, kaj mu je prinesel Božiček. A kakšna groza, ugotovi, da je prišlo do strašanske napake, da se je Božiček zmotil. Kako se je rešil Timotejev Božič in kaj se je naučil, si preberite v knjigi Najlepše darilo. In kaj je najlepše darilo za vas? Lepo je, da ljudem, ki jih imamo radi, zapišemo kakšno lepo misel in tokrat smo se odločili, da izdelamo prav posebne voščilnice, ki jih krasijo jelenčki Rudolfi. Oglejte si jih!

Vaši pravljičarji!

Bliža se praznični čas!

Dedek je šel po gozdu, za njim je tekel psiček. Med potjo je dedek izgubil rokavico. Teče mimo miška, zagleda rokavičko, zleze vanjo in si prisvoji rokavičko za svoj domek. Do rokavičke priskaklja še žaba, zajček, lisica, volk, merjasec in medved. Bilo jih je sedem in rokavička je bila tako natlačena, da je kar pokala po šivih. Doma je dedek hotel natakniti še drugo rokavičko. Išče, išče, rokavičke nikjer. Obrnil se je in vrnil, da jo bo poiskal. Psiček je stekel naprej. Teče, teče in vidi: rokavička leži na tleh in miga, kakor da je živa. Živali so se prestrašile, planile iz rokavičke in stekle po gozdu, da so se jim pete kar bliskale. Dedek je prišel in zagledal svojo rokavičko. O, kako je bil vesel! Spravil jo je v žep in nikoli ni izvedel, kaj se je godilo medtem.

Tokrat smo za uvod prebrali to lepo ukrajinsko pravljico, nato pa začeli z ustvarjanjem. Nismo ustvarjali rokavičk, ampak smrečice, saj prihaja prelepi božični čas. Kar z rokami smo jih natisnili. Poglejte, kako krasne so!

Vaši pravljičarji!

Podoba Ivana Cankarja

Se spomnite, da je letos 100 let smrti našega pisatelja Ivana Cankarja? Pri prejšnji pravljični ustvarjalnici smo prebrali njegovo zgodbo Pehar suhih hrušk, danes pa smo nadaljevali z zgodbami o starih časih. Prebrali smo zgodbo Prvi sladoled našega pisatelja in humorista Toneta Partljiča. Zgodba govori o tem, kako velik dogodek je bil za revne otroke v preteklosti sladoled in kako dolgo so nekateri čakali, da so ga končno poskusili. Tako je mali Tone čakal vse do izleta v Rogaško Slatino, da je okusil svoj prvi sladoled, ki pa mu je neslavno padel na tla. Dočakal je sicer tudi drugega, a prav nič s slastjo ga ni lizal. Preberite zgodbe Toneta Partljiča v zbirki Hotel sem prijeti sonce in prav pošteno se boste nasmejali, kakor smo se tudi mi. Potem pa nas je čakalo tudi končanje podob Ivana Cankarja, ki vam jih s ponosom pokažemo.

Vaši pravljičarji!

Pehar suhih hrušk

Ivan Cankar, največji mojster slovenske besede, se je rodil na Vrhniki. Bil je odličen učenec, pisal je povesti, novele, romane, črtice in dramska besedila. Leto 2018 je Cankarjevo leto, saj praznujemo 100 let smrti Ivana Cankarja. Pehar suhih hrušk iz leta 1887 sodi med njegova mladinska dela, kjer najdemo še dela Bobi, Peter Klepec in Na peči. Črtica govori o peharju suhih hrušk, ki jih je imela mati zaklenjene v veliki omari. Sestri in bratu, Lini in Janezu, se je zahotelo teh hrušk. Tako zelo sta si jih želela, da je brat zlezel za omaro, odmaknil desko in z njimi napolnil žepe. S sestro sta se sladkala vsak dan, dokler pehar ni bil skoraj prazen. Neke nedelje, po maši, je mati odklenila omaro in ugotovila, da hrušk ni več. Vprašala je otroke, kdo jih je pojedel. Vsi so molčali. Le Lina je pokazala na brata in rekla: »Ta je bil.« Mati se ni jezila, le bridko je zajokala. 
Ker bo gospa Urška pripravila razstavo o 100-letnici smrti Ivana Cankarja, smo ji pri tem nekoliko pomagali. Ilustrirali smo znamenitega pisatelja in prav zanimive podobe so nastale. Končane podobe pa vam pokažemo naslednjič.

Vaši pravljičarji!

Lisjak iz teme

Zajček, miška, racman in bacek bežijo pred strašnim bitjem. Le kaj je to? Lisjak iz teme! Vsi skupaj se »utaborijo« pri zajčku in postelja je kmalu premajhna za vse, ki bežijo pred strašnim stvorom. A kdo sploh je ta lisjak? Je res tako strašen, kot se živalcam zdi v temi? Nikakor ne, saj gre za mladička, ki je še bolj prestrašen kot one. Prav malo strašljiva je bila ta zgodba za dobro jutro. A prav prijazno prijetna, saj nas je naučila, da ima strah velikokrat velike oči. Včasih nas je strah stvari, ki izgledajo strašljive, a se na koncu izkaže, da sploh niso tako strašne. Naučili pa smo se tudi, da si moramo v nesreči pomagati, da je pomembno, da smo zlasti takrat, ko nam ni najbolj prijetno pri srcu, med sabo pravi prijatelji. Mi smo, zato smo si tudi pri izdelavi teh ljubkih lisjakov med sabo pomagali.

Vaši pravljičarji!

Ta knjiga je čisto podivjala!

En lep pozdrav vam pošiljamo člani pravljičnega krožka. Spet smo z vami, z nami pa naša mentorja Tadej in gospa Urška, ki se je po dveh letih odsotnosti vrnila v šolsko knjižnico. In za začetek se spodobi, da preberemo prav »čudno« knjigo, takšno, ki je čisto podivjala, ki je ušla izpod nadzora, naša naloga pa je, da jo umirimo. Pa smo jo uspeli umiriti? Mitja je potrkal na Urškina vrata in ji pokazal svojo novo igračo – super moderni gasilski tovornjak na »daljinca«. Ko pa prijatelja začneta pritiskati tipke na upravljalcu, se začnejo dogajati nenavadne stvari. Knjiga namreč čisto ponori! Ste že videli knjigo, ki je čisto ponorela? Preberite jo in boste videli!
V ustvarjalnem delu našega prvega druženja pa smo se lotili izdelka, ki je za branje knjig nujno potreben. Knjižnega kazala seveda v obliki tokratnega junaka, kužka. Vam je všeč?

Vaši pravljičarji