Pehar suhih hrušk

Ivan Cankar, največji mojster slovenske besede, se je rodil na Vrhniki. Bil je odličen učenec, pisal je povesti, novele, romane, črtice in dramska besedila. Leto 2018 je Cankarjevo leto, saj praznujemo 100 let smrti Ivana Cankarja. Pehar suhih hrušk iz leta 1887 sodi med njegova mladinska dela, kjer najdemo še dela Bobi, Peter Klepec in Na peči. Črtica govori o peharju suhih hrušk, ki jih je imela mati zaklenjene v veliki omari. Sestri in bratu, Lini in Janezu, se je zahotelo teh hrušk. Tako zelo sta si jih želela, da je brat zlezel za omaro, odmaknil desko in z njimi napolnil žepe. S sestro sta se sladkala vsak dan, dokler pehar ni bil skoraj prazen. Neke nedelje, po maši, je mati odklenila omaro in ugotovila, da hrušk ni več. Vprašala je otroke, kdo jih je pojedel. Vsi so molčali. Le Lina je pokazala na brata in rekla: »Ta je bil.« Mati se ni jezila, le bridko je zajokala. 
Ker bo gospa Urška pripravila razstavo o 100-letnici smrti Ivana Cankarja, smo ji pri tem nekoliko pomagali. Ilustrirali smo znamenitega pisatelja in prav zanimive podobe so nastale. Končane podobe pa vam pokažemo naslednjič.

Vaši pravljičarji!

Lisjak iz teme

Zajček, miška, racman in bacek bežijo pred strašnim bitjem. Le kaj je to? Lisjak iz teme! Vsi skupaj se »utaborijo« pri zajčku in postelja je kmalu premajhna za vse, ki bežijo pred strašnim stvorom. A kdo sploh je ta lisjak? Je res tako strašen, kot se živalcam zdi v temi? Nikakor ne, saj gre za mladička, ki je še bolj prestrašen kot one. Prav malo strašljiva je bila ta zgodba za dobro jutro. A prav prijazno prijetna, saj nas je naučila, da ima strah velikokrat velike oči. Včasih nas je strah stvari, ki izgledajo strašljive, a se na koncu izkaže, da sploh niso tako strašne. Naučili pa smo se tudi, da si moramo v nesreči pomagati, da je pomembno, da smo zlasti takrat, ko nam ni najbolj prijetno pri srcu, med sabo pravi prijatelji. Mi smo, zato smo si tudi pri izdelavi teh ljubkih lisjakov med sabo pomagali.

Vaši pravljičarji!

Ta knjiga je čisto podivjala!

En lep pozdrav vam pošiljamo člani pravljičnega krožka. Spet smo z vami, z nami pa naša mentorja Tadej in gospa Urška, ki se je po dveh letih odsotnosti vrnila v šolsko knjižnico. In za začetek se spodobi, da preberemo prav »čudno« knjigo, takšno, ki je čisto podivjala, ki je ušla izpod nadzora, naša naloga pa je, da jo umirimo. Pa smo jo uspeli umiriti? Mitja je potrkal na Urškina vrata in ji pokazal svojo novo igračo – super moderni gasilski tovornjak na »daljinca«. Ko pa prijatelja začneta pritiskati tipke na upravljalcu, se začnejo dogajati nenavadne stvari. Knjiga namreč čisto ponori! Ste že videli knjigo, ki je čisto ponorela? Preberite jo in boste videli!
V ustvarjalnem delu našega prvega druženja pa smo se lotili izdelka, ki je za branje knjig nujno potreben. Knjižnega kazala seveda v obliki tokratnega junaka, kužka. Vam je všeč?

Vaši pravljičarji

Kdo je najmočnejši?

»Jaz sem najmočnejši!«, si je na glas mislil nadvse prevzetni volk, ko je korakal skozi gozd in s svojo mogočno pojavo strašil druge, miroljubne gozdne živali in pravljične like. Vsi od zajčka, Rdeče kapice, treh prašičkov in sedmih palčkov so mu hiteli prikimavati in potrjevati, da je zares najmočnejši.  Lahko si mislite, kako je bil volk ogorčen, ko je srečal drobno, zeleno bitje, ki mu je zatrdilo, da ON pa že ni najmočnejši … Če vas zanima, kaj se zgodi, preberite zgodbo do konca!

Mladi pravljičarji smo naši zadnji dve ustvarjalnici posvetili izdelavi mask za predstavo, ki so jo na naši šoli pripravili učenci dramskega krožka pod mentorstvom Tadeja Gregorca. Za osnovo so vzeli zgodbo o treh prašičkih, volku in Rdeči kapici in jo odeli v moderno preobleko, mi pa smo na dvodelni delavnici izdelali maske, ki jih bodo pri predstavi uporabljali trije prašički. Za motivacijo smo prebrali tudi zgodbo Tri pujske Mojiceje Podgoršek, ki zgodbo o treh prašičkih postavi v perspektivo »nežnejšega« pujsastega spola. Priporočamo!

Kakšen je pravzaprav videti velikonočni zajec?

Velikonočni zajček je skrivnosten tič - v noči pred veliko nočjo naj bi prinesel pirhe, sladkarije in (v modernem času) tudi igračke, ter jih pustil v košarici na dogovorjenem mestu oziroma jih skril nekje v hiši ali na vrtu, da jih otroci zjutraj poiščejo. Toda, ali je velikonočnega zajčka sploh že kdo videl?

To zanima tudi zajčka iz pravljice Hopek in velikonočni zajček, ki se odloči, da bo velikonočnega zajčka poiskal. Na poti doživi marsikatero zanimivo dogodivščino, sreča svoje zajčje vrstnike, navsezadnje pa se, ker pravega velikonočnega zajca ni našel, kar sam prelevi vanj! Toda ali mu bo uspelo pravočasno in brez težav dostaviti velikonočne pirhe? Preberite knjigo in izvedeli boste.

In kako smo si mi zamislili naše velikonočne zajčke? Beli in puhasti so, z dolgimi brčicami in rožnato-belimi ušesi. Nekatere primerke si lahko ogledate na priloženih fotografijah, drugi pa so nam, še preden jih je zajel fotografski objektiv, ušli neznano kam, najverjetneje v kako zajčjo luknjo.

Vaši pravljičarji!

Častna kokošja, nekdo je sunil sonce!

Pitikok, petelinja »glava« kokošnjaka nekje sredi Francije, ima veliko težavo: po dolgem času se mu zgodi, da zjutraj s svojim kikirikanjem ne more priklicati sonca. Naj se še tako trudi in poizkuša - tudi v tujih kokošjih jezikih - sonce je izginilo, namesto njega pa z neba padajo goste in sive dežne kaplje.

Še dobro, da imajo njegove putke in piški rešitev za ta problem: če sonce izgine, ga je pač treba poiskati! In tako se začne pravo kokošje popotovanje z veliko petelinjenja, kokodajsastimi zapleti in zabavnim koncem, ki ga boste razumeli le, če boste prebrali knjigo do konca. :) 

Še pred tem pa si oglejte, kakšni so videti naši rumeni piščančki, kadar se jim ne »ljubi« potovati in raje čemijo udobno nameščeni v svojih slamnatih gnezdih.

Vaši pravljičarji!

Za dan žena pa rožice iz krep papirja ...

Mrzli zimski dnevi bodo kmalu le še oddaljen spomin, prebuja se pomlad in z njo tudi življenje na poljih, travnikih in v gozdovih. Zvonček iz zgodbice Mateje Arhar tako že navdušeno pozdravlja pomladansko sonce. To pa ne velja za njegove bele prijatelje, ki eden za drugim še vsi trdno spijo. Zvonček bi jih rad s svojim cingljanjem prebudil, a mu ne gre najbolje od rok. Vse postane lažje šele, ko v harmoniji z njim zaigra drobcena trobentica ...

Tudi mi smo ustvarili svoje prve pomladanske rožice. Njihovi cvetovi se še niso povsem razcveteli, saj prava pomlad šele prihaja. Do tedaj pa nas bodo drobni poganjki spominjali na to, da življenje v naravi vznika počasi, strpno, onstran človekove želje po spreminjanju toka dogodkov.

Vaši pravljičarji!

Za valentinovo smo izdelovali prikupne valentinčke ...

Na dan vseh zaljubljencev smo se mladi pravljičarji posvetili izdelovanju valentinčkov, ki smo jih izdelali iz povsem preprostih materialov: tulcev toaletnega papirja, »kosmatih« žičk, različnih barv kolaž papirja in koščkov vate. Še flomaster za oči, usta in nos in nasmejani valentinčki so bili pripravljeni, da odletijo do naših nič hudega slutečih bralcev, ki so se tega dne udeležili valentinove knjižne čajanke v šolski knjižnici. Verjemite, da so marsikomu uspešno »prebodli« srce s puščico ljubezni!

Vaši pravljičarji