Končno se je zgodila noč, ki
smo jo pravljičarji pod vodstvom naših mentoric Alene Munda in Urške Sotler in
v družbi sovice Oke nestrpno pričakovali. Tako se je 31. maja in 1. junija
zgodila pravljična noč s sovico Oko. Pravzaprav smo jo pričakovali kar celo
šolsko leto in zelo nas je zanimalo, kaj vse sta nam pripravili naši mentorici.
Vedeli smo, da bomo brali pravljice in ustvarjali, kot to vedno počnemo na
naših tedenskih druženjih, a kaj nam še pripravljata, je bilo presenečenje. In
bilo je krasno!
Tisti, ki ne hodite k pravljičnem krožku, sploh ne veste, kako imenitno je prespati v šoli in početi še tisoč zanimivih stvari. Začelo se je popoldan, ko smo se vsi skupaj zbrali v šolski knjižnici. Po pravljici smo sledili vonju, ki se je vil iz šolske kuhinje, saj so palačinke že čakale na nas. Po obilni večerji smo ustvarjali tako in drugače: izdelali smo si ročno lutko sovico, malo zaplesali, zaigrali, v gospodinjski učilnici pa smo pripravljali sladke dobrote: z nekaterimi smo se posladkali sami, pomislili pa smo tudi na naše starše in jim spekli piškotke. Hrane ni in ni zmanjkalo! Vsi smo s sabo prinesli kaj sladkega, zato je gospo Aleno in Urško kar malo skrbelo za naše želodčke. Po umivanju smo zlezli v »postelje« in brali svoje najljubše knjige z nočnimi svetilkami. Poslušali smo pravljico za lahko noč, se pogovorili in en dva tri, ura je bila kar krepko čez enajst. A to nas ni ustavilo, da se ne bi naslednje jutro prvi zbudili že ob šestih, ko je skozi okno pokukalo sonce. Kmalu smo že vsi pridno telovadili, nato pa dan začeli s pravljico. Po zajtrku je bil na vrsti lov za sladkim zakladom, nato pa naloga za naše možgančke. Nekoč je živela sova … je bil naslov pravljice ali pesmice, ki je morala nastati v vsaki izmed šestih skupin. Krasne pesmice in zgodbice so nastale, ki si jih lahko preberete spodaj. In že je bil čas, ko so se pred šolsko knjižnico zbrali naši starši, da bi izvedeli, kako lepo smo se imeli na naši pravljični noči. Staršem smo zapeli Čuk se je oženil, jih pogostili s sladkimi dobrotami ter jim prebrali pesmice in zgodbice o sovah, ki so nastale. Da pa bomo vselej v knjigah, ki jih prebiramo, našli stran, kjer smo ostali, sta poskrbeli gospa Urška in Alena, saj smo vsi prejeli čudovita »sovja« knjižna kazala.
Tisti, ki ne hodite k pravljičnem krožku, sploh ne veste, kako imenitno je prespati v šoli in početi še tisoč zanimivih stvari. Začelo se je popoldan, ko smo se vsi skupaj zbrali v šolski knjižnici. Po pravljici smo sledili vonju, ki se je vil iz šolske kuhinje, saj so palačinke že čakale na nas. Po obilni večerji smo ustvarjali tako in drugače: izdelali smo si ročno lutko sovico, malo zaplesali, zaigrali, v gospodinjski učilnici pa smo pripravljali sladke dobrote: z nekaterimi smo se posladkali sami, pomislili pa smo tudi na naše starše in jim spekli piškotke. Hrane ni in ni zmanjkalo! Vsi smo s sabo prinesli kaj sladkega, zato je gospo Aleno in Urško kar malo skrbelo za naše želodčke. Po umivanju smo zlezli v »postelje« in brali svoje najljubše knjige z nočnimi svetilkami. Poslušali smo pravljico za lahko noč, se pogovorili in en dva tri, ura je bila kar krepko čez enajst. A to nas ni ustavilo, da se ne bi naslednje jutro prvi zbudili že ob šestih, ko je skozi okno pokukalo sonce. Kmalu smo že vsi pridno telovadili, nato pa dan začeli s pravljico. Po zajtrku je bil na vrsti lov za sladkim zakladom, nato pa naloga za naše možgančke. Nekoč je živela sova … je bil naslov pravljice ali pesmice, ki je morala nastati v vsaki izmed šestih skupin. Krasne pesmice in zgodbice so nastale, ki si jih lahko preberete spodaj. In že je bil čas, ko so se pred šolsko knjižnico zbrali naši starši, da bi izvedeli, kako lepo smo se imeli na naši pravljični noči. Staršem smo zapeli Čuk se je oženil, jih pogostili s sladkimi dobrotami ter jim prebrali pesmice in zgodbice o sovah, ki so nastale. Da pa bomo vselej v knjigah, ki jih prebiramo, našli stran, kjer smo ostali, sta poskrbeli gospa Urška in Alena, saj smo vsi prejeli čudovita »sovja« knjižna kazala.
To je bilo naše pravljično leto. Nadvse smo uživali pri branju ion poslušanju pravljic ter pri ustvarjanju. Vidimo se naslednje leto na pravljični ustvarjalnici!
SOVA
Živela je sova, ta
je bila vdova,
vedno se v luknjico
je skrila
in se z volneno
odejo pokrila.
Ko sonce je zašlo,
so se miši v
luknjice poskrile,
da jih sove ne bi
dobile.
Ko sonce spet je
vzšlo,
sova domov se je
vrnila
in se s toplo odejo
pokrila.
En, dva, tri je
zaspala
in sanjala,
da je še sovica
mala.
Spet prišla je temna
noč
in sovica je
odskakljala
daleč proč.
SOVA PONOČI NE SPI
Polnoč je.
Sove kričijo in se
veselijo,
ker miši lovijo.
Pojedina jih čaka,
to bo prav slastna
omaka.
Sove miši lovijo
in se smejijo.
Po temnem gozdu se
podijo
in se veselijo.
Ko sonce vzide,
sove z veje
odhitijo.
Zjutraj že sladko
spijo,
miši uiti pustijo.
Sove miši lovijo
in se smejijo.
Zvonček v uri
zazvoni
in pesmica sladko
zaspi.
Vabimo vas, da si ogledate GALERIJO fotografij na naši spletni strani.
Vaši pravljičarji!
