Pravljična noč s sovico Oko

Končno se je zgodila noč, ki smo jo pravljičarji pod vodstvom naših mentoric Alene Munda in Urške Sotler in v družbi sovice Oke nestrpno pričakovali. Tako se je 31. maja in 1. junija zgodila pravljična noč s sovico Oko. Pravzaprav smo jo pričakovali kar celo šolsko leto in zelo nas je zanimalo, kaj vse sta nam pripravili naši mentorici. Vedeli smo, da bomo brali pravljice in ustvarjali, kot to vedno počnemo na naših tedenskih druženjih, a kaj nam še pripravljata, je bilo presenečenje. In bilo je krasno!

Tisti, ki ne hodite k pravljičnem krožku, sploh ne veste, kako imenitno je prespati v šoli in početi še tisoč zanimivih stvari. Začelo se je popoldan, ko smo se vsi skupaj zbrali v šolski knjižnici. Po pravljici smo sledili vonju, ki se je vil iz šolske kuhinje, saj so palačinke že čakale na nas. Po obilni večerji smo ustvarjali tako in drugače: izdelali smo si ročno lutko sovico, malo zaplesali, zaigrali, v gospodinjski učilnici pa smo pripravljali sladke dobrote: z nekaterimi smo se posladkali sami, pomislili pa smo tudi na naše starše in jim spekli piškotke. Hrane ni in ni zmanjkalo! Vsi smo s sabo prinesli kaj sladkega, zato je gospo Aleno in Urško kar malo skrbelo za naše želodčke. Po umivanju smo zlezli v »postelje« in brali svoje najljubše knjige z nočnimi svetilkami. Poslušali smo pravljico za lahko noč, se pogovorili in en dva tri, ura je bila kar krepko čez enajst. A to nas ni ustavilo, da se ne bi naslednje jutro prvi zbudili že ob šestih, ko je skozi okno pokukalo sonce. Kmalu smo že vsi pridno telovadili, nato pa dan začeli s pravljico. Po zajtrku je bil na vrsti lov za sladkim zakladom, nato pa naloga za naše možgančke. Nekoč je živela sova … je bil naslov pravljice ali pesmice, ki je morala nastati v vsaki izmed šestih skupin. Krasne pesmice in zgodbice so nastale, ki si jih lahko preberete spodaj. In že je bil čas, ko so se pred šolsko knjižnico zbrali naši starši, da bi izvedeli, kako lepo smo se imeli na naši pravljični noči. Staršem smo zapeli Čuk se je oženil, jih pogostili s sladkimi dobrotami ter jim prebrali pesmice in zgodbice o sovah, ki so nastale. Da pa bomo vselej v knjigah, ki jih prebiramo, našli stran, kjer smo ostali, sta poskrbeli gospa Urška in Alena, saj smo vsi prejeli čudovita »sovja« knjižna kazala. 

To je bilo naše pravljično leto. Nadvse smo uživali pri branju ion poslušanju pravljic ter pri ustvarjanju. Vidimo se naslednje leto na pravljični ustvarjalnici!

SOVA 

Živela je sova, ta je bila vdova,

vedno se v luknjico je skrila

in se z volneno odejo pokrila.

Ko sonce je zašlo,

so se miši v luknjice poskrile,

da jih sove ne bi dobile.

Ko sonce spet je vzšlo,

sova domov se je vrnila

in se s toplo odejo pokrila.

En, dva, tri je zaspala

in sanjala,

da je še sovica mala.

Spet prišla je temna noč

in sovica je odskakljala

daleč proč.

SOVA PONOČI NE SPI 

Polnoč je.

Sove kričijo in se veselijo,

ker miši lovijo.

Pojedina jih čaka,

to bo prav slastna omaka.

Sove miši lovijo

in se smejijo.

Po temnem gozdu se podijo

in se veselijo.

Ko sonce vzide,

sove z veje odhitijo.

Zjutraj že sladko spijo,

miši uiti pustijo.

Sove miši lovijo

in se smejijo.

Zvonček v uri zazvoni

in pesmica sladko zaspi.

Vabimo vas, da si ogledate GALERIJO fotografij na naši spletni strani.

Vaši pravljičarji!

Pravljična noč z mačkom Murijem

Pa smo jo dočakali! Pravljično noč z mačkom Murijem namreč. Cel teden je minil v veselem pričakovanju zaključka našega letošnjega popotovanja s pravljicami v pravljični ustvarjalnici. Sovice Oke in Grozni Gašperji smo se ob šestih popoldne zbrali v šolski knjižnici in kot se za takšen dogodek spodobi, najprej nazdravili s koktajlom dobrodošlice. Potem je bila na vrsti prva pravljica od šestih, ki smo jih poslušali na pravljični noči in odhod v našo »spalnico«, telovadnico, kjer smo si pripravili »postelje«. Ko smo poskrbeli, da bomo udobno spali, je bila na vrsti že naslednja »mačja« pravljica, nato pa se z veseljem odpravili v naše ustvarjalnice: v prvi smo si izdelali obešanko za na vrata z napisom BEREM. Nekako pa moramo poskrbeti za to, da nas starši doma ne bodo motili, ko bomo pri tem nam ljubem opravilu; v drugi delavnici smo se spremenili v kuharje in spekli slastne mafine, s katerimi smo presenetili naslednji dan naše starše; v tretji ustvarjalnici pa smo se naučili pesem mačka Murija in zapisali, kaj nam je bilo pri letošnjem pravljičnem krožku všeč ter zakaj bi moral postati maček Muri za vedno naš. Po trdem delu smo bili tako sestradani, da smo se zelo razveselili palačink, ki so nas čakale v kuhinji. Bile so slastne! Ker sta ta dan Ela in Troy praznovala rojstni dan, sta nas pred spanjem pogostila še s kupom sladkarij. Gospo Aleno, gospo Urško in gospoda Tadeja, ki so se družili z nami na naši pravljični noči, je kar malo skrbelo za naše želodčke. Po umivanju smo zlezli v »postelje« in brali svoje najljubše knjige z nočnimi svetilkami. Ko je učiteljica prebrala zadnjo pravljico za ta dan, je pomenilo, da je čas za spanje. Nekateri smo zaspali hitro, drugi pa smo za to potrebovali kar veliko časa. 

Ob pol šestih zjutraj je skozi okno pokukalo sonce in prebudilo prve junake. Kmalu smo že vsi pridno telovadili, nato pa dan začeli s še eno mačjo pravljico. Po zajtrku je bil na vrsti težko pričakovani lov za zakladom, nato pa pospravljanje, saj se je bližala ura prihoda naših staršev. Le-ti so se pred šolsko knjižnico zbrali v velikem številu, da bi slišali, kako lepo smo se imeli na naši pravljični noči. Staršem smo zapeli Murijevo pesem, jih pogostili z mafini in jim pokazali razstavo z naslovom »Pravljično leto z mačkom Murijem in drugimi knjižnimi junaki«, kjer smo predstavili naš pravljični krožek ter projekt Beremo z mačkom Murijem, v katerem smo sodelovali. Ni pa manjkalo tudi lepih izdelkov iz najrazličnejših materialov, ki smo jih izdelali. Le-te smo kasneje odnesli domov, da nas bodo spominjali na lepo pravljično leto. Nato sta sledili še dve presenečenji. Najprej smo izvedeli, kam se bo preselil eden izmed mačkov Murijev. Preselil se bo k Luki Zabavu, ki je najbolje razložil, zakaj bi moral maček Muri ostati z njim za vedno. Drugi maček Muri pa je odšel k Zali Vrečer. Upamo, da jima bo pri novih lastnikih nadvse lepo. Še eno presenečenje nas je čakalo čisto na koncu našega druženja. To so pravljične hiške, ki smo jih izdelali sami iz blaga, naši mentorici, gospa Urška Sotler in gospa Alena Munda, pa sta jih spremenili v čudovite peresnice. 

To je bilo naše pravljično leto. Nadvse smo uživali pri branju ion poslušanju pravljic ter pri ustvarjanju. Vidimo se naslednje leto na pravljični ustvarjalnici z Aleno in Urško!

 Vaši pravljičarji!