Božične želje

Ko se prižgejo praznične luči sredi bele zime,
prijateljstvo ogreje nam dlani in želja vzpne se iz srca v višine;
Vse kar je slabo, z Novim letom naj zbledi!
Vse kar je dobro, naj raste in cveti!
Naj v prazničnem miru sreča nežno Vas objame!
Vse kar je lepo, naj za vekomaj ostane!

Tudi pravljični ustvarjalci smo se kar najlepše poslovili od leta 2019: s pravljico, dišečimi kolački, dobrimi željami in drobnimi pozornostmi. Kaj lepšega si še lahko želimo? Strinjali smo se, da smo se imeli v prvi polovici letošnje pravljične ustvarjalnice čudovito in zato smo bili nagrajeni z drobnim darilcem, ki ga je v imenu Božička za nas pripravila gospa Urška: snežaki so skrivali v sebi ogrlico z medvedjim obeskom. Le poglejte, kako imenitni so bili ...S tem se od vas v letu 2019 poslavljamo in vam kličemo SREČNO V LETU 2020!

Vaši pravljičarji!

Deklica z vžigalicami in Božičkove črke

"Bilo je Silvestrovo, zadnji večer v letu, in pritiskal je strašen mraz. V temi in mrazu je po zasneženi ulici tavala uboga bosonoga deklica. Ko je odšla od doma, je sicer imela copate, a kaj ji je to pomagalo. Bili so ji preveliki, saj jih je nekoč nosila njena mati, in ubogi deklici so padli z nog, ko je prečkala cesto. Skoraj bi jo bili poteptali konji, ki so vlekli kočije. Ene copate ni mogla več najti nikjer, drugo pa je pobral pobalin – tudi bosonog – in zbežal z njo. In tako je drobna deklica z bosimi nožicami, pordelimi in pomodrelimi od mraza, stopicala po ulici. V starem predpasniku je nosila škatlice vžigalic, eno teh pa držala v ročici. Ves dan je prodajala vžigalice, a prodala tega dne ni ničesar. Vsa prezebla in sestradana je tavala med zasneženimi ulicami."

Verjetno vsi poznate to žalostno zgodbo Hansa Christiana Andersena. A pravijo, da ima pravzaprav srečen konec, saj sta deklica in babica na koncu le združeni. Verjamemo, da vedno zmaga dobro in verjamemo, da smo vsi v letošnjem letu počeli le dobre stvari. Da nas bo Božiček našel, smo izdelali te prikupne Božičkove črke z našimi začetnicami imena.

 

Vaši pravljičarji!

Moj pingvin Osbert

Zima prihaja, božič že trka na vrata in marsikdo med nami ima prav zanimive želje. Ste si kdaj zaželeli, da bi imeli pingvinčka? Takega čisto pravega iz južnega tečaja? Deček si za darilo nadvse želi pingvinčka. Pravega pingvina, da ne bo pomote. Čeprav celo sam težko verjame, da ga bo res dobil, se to vendarle zgodi, a to je šele začetek … Fantič se je v preteklosti pri pisanju Božičku že opekel. Namesto pravega avtomobila je na primer dobil igračko. Zato tokrat zelo natanko opiše pingvina, ki bi ga rad. Celo ime mu že določi. In ga dobi. Kaj se zgodi kasneje, si preberite v slikanici Moj pingvin Osbert. Tudi mi smo si tokrat izdelali pingvine, ki jih zelo zebe v ušesa, zato jih bomo posadili na toplo v naše sobe.

Vaši pravljičarji!

Mednarodna izmenjava knjižnih kazalk

V letošnjem šolskem letu smo se prvič vključili v mednarodni projekt izmenjave knjižnih kazalk Bookmark Exchange Project, ki ga v mesecu šolskih knjižnic organizira IASL Mednarodna zveza šolskih knjižnic. Projekt izmenjave knjižnih kazal vključuje šole z vsega sveta, ki nato izdelajo ročno narejena knjižna kazala poljubnih oblik. Ta kazala si nato šole po klasični pošti izmenjajo v jesenskem in zimskem času. Projekt izmenjave knjižnih kazal je preprost in zabaven način sklepanja novih prijateljev s pomočjo šolskih knjižnic po vsem svetu. V projekt so se vključili učenci 2. in 3. razredov, ki obiskujejo interesno dejavnost Pravljična ustvarjalnica. Sodelovali smo s šolo iz mesta Josipovac na Hrvaškem, od koder smo prejeli lepa kazala v obliki metuljev. Mi pa smo izdelali knjižna kazala, ki smo jih nato po pošti poslali na Hrvaško. Odločili smo se, da na njih upodobimo slovenske knjižne junake. Brali smo zgodbe o Krojačku Hlačku, Piku Dinozavru, Petru Nosu in drugih ter jih upodobili na kazalih. Nastala so lepa knjižna kazala, ki smo jih z veseljem poslali partnerski šoli. Veselimo se naslednjega leta in še kakšnih knjižnih kazal, ki jih bomo izdelali in tudi prejeli.

Vaši pravljičarji!

Drevo ima srce

Na travniku je raslo drevo … Zelo je ljubilo fantiča.

Fantič je prihajal vsak dan in pobiral pisane liste. Napravil si je krono in hodil okrog kakor gozdni kralj. Večkrat je splezal v krošnjo in se gugal na vejah in jedel sadeže. Z drevesom sta se igrala skrivalnice. Ko se je fantič utrudil, je zaspal v njegovi senci.

Tudi fantič je imel drevo rad, zelo rad. In drevo je bilo srečno.

Leta so minevala. Fant je odrasel v moža. Drevo je vedno bolj samevalo. Nekega dne pa je fant spet prišel in drevo se ga je razveselilo: »Pridi, fant, pridi in splezaj v krošnjo, zibaj se na vejah in ugrizni v sadeže, igraj se v moji senci in bodi srečen!«
»Prevelik sem, da bi plezal in se igral,« je odvrnil fant.
»Hočem si marsikaj kupiti in se zabavati. Potrebujem denarja. Mi lahko daš nekaj denarja?«
»Žal mi je,« je odgovorilo drevo, »denarja pa nimam. Imam samo liste in sadeže. Natrgaj si sadežev, fant, in prodaj jih v mestu. Tako boš prišel do denarja in boš srečen.«
Fant je res splezal na drevo, nabral sadežev in jih odnesel.
Drevo je bilo srečno.

 Fanta dolgo ni bilo nazaj … in drevo je bilo žalostno. Nekega dne pa se je vrnil in drevo je završalo od veselja: »Pridi, fant, splezaj po deblu v krošnjo in zazibaj se v mojih vejah in bodi srečen!«
»Preveč imam dela, da bi plezal po drevju,« je odgovoril fant. »Potrebujem hišo, da me bo grela,« je nadaljeval. »Želim si ženo in otroke, zato potrebujem hišo. Mi lahko daš hišo?«
»Hiše pa nimam,« je odgovorilo drevo. »Gozd je moja hiša, toda če želiš, si lahko nažagaš mojih vej in si zgradiš hišo. Tako boš srečen.«
In res si je fant nažagal vej in jih odnesel, da si bo zgradil hišo.
In drevo je bilo srečno.

Fanta dolgo ni bilo nazaj. Ko je spet prišel, je bilo drevo tako srečno, da je komaj lahko spregovorilo.
»Pridi, fant,« je zašepetalo, »pridi in se igraj.«
»Prestar sem in preveč žalosten, da bi se igral,« je rekel fant. »Želim si ladjo, ki me bo odpeljala daleč stran. Mi lahko daš ladjo?«
»Posekaj moje deblo in napravi si čoln,« je reklo drevo. »Potem boš lahko odplul … in boš srečen.«
Res je fant posekal deblo, si napravil čoln in odplul daleč stran.
In drevo je bilo srečno … vendar ne popolnoma.

Mnogo časa je preteklo, preden se je fant spet vrnil.
»Žal mi je, fant,« je reklo drevo, »ničesar več nimam, kar bi ti lahko dalo. Nič več ne rodim sadežev.«
»Preslabe zobe imam za sadje,« je rekel fant.
»Nič več nimam vej,« je reklo drevo. »Ne moreš se več zibati na njih.«
»Prestar sem, da bi se gugal po vejah,« je rekel fant.
»Tudi mojega debla ni več,« je reklo drevo. »Ne moreš več plezati po njem.«
»Preveč sem utrujen, da bi plezal,« je odgovoril fant.
»Žal mi je,« je vzdihnilo drevo. »Tako rado bi ti kaj dalo, pa nimam ničesar več. Zdaj sem samo še star štor. Res mi je žal …«
»Sedaj ne potrebujem ničesar več,« je rekel fant, »samo miren kot, kamor bi sedel in se odpočil. Zelo sem utrujen.«
»Glej,« je reklo drevo in se vzravnalo kolikor se je moglo, »glej, star štor je ravno pravšen, da sedeš nanj in se odpočiješ. Pridi, fant, in sedi. Sedi in se odpočij.«

In fant je sedel. In drevo je bilo srečno.

Shel Silverstein: Drevo ima srce
Vaši pravljičarji!