Čudovite leteče knjige in božični lov na zaklad

Tokrat smo pravljični ustvarjalci poslušali prav posebno knjigo. Knjiga, ki jo je izbrala gospa Urška, je ena njenih najljubših, pa čeprav jo je prebrala pred kratkim. Knjiga, ki je čudovit slavospev knjigam, branju in potovanju v zgodbe. 

Vsako življenje je zgodba in vsaka zgodba je pomembna. Življenje se izteče, zgodba pa ostane, samo deliti jo je treba z drugimi ... Slikanica pripoveduje o Morrisu Lessmoru, zaljubljencu v knjige, ki mu vihar razmeče in raznese vse, kar ima, tudi knjige in besede iz tiste, ki jo piše sam. Ves zbegan nato pristane v čudoviti knjižnici, kjer knjige živijo in letajo kakor ptice, on pa skrbi zanje, jim ravna oslovska ušesa, jih krpa – in bere. Ko se postara, se stvar obrne – zdaj knjige skrbijo zanj in se mu berejo. In ko popiše zadnjo stran v svoji knjigi, se poslovi in odleti z jato knjig, kakor je prišel, na pragu pa se prikaže dekletce in na roko ji sede Morrisova knjiga.

To je knjiga Čudovite leteče knjige gospoda Morrisa Lessmora, ki jo poleg čudovitega besedila spremljajo tudi krasne ilustracije. Preberite jo ali jo podarite ob prihajajočih božičnih praznikih!

Se spomnite, da nam je zadnjič Miklavž sporočil, da nas bo obiskal Božiček? Pustil nam je vrsto sporočil, tako v knjižnici kot tudi drugod po šoli. Zato smo se odpravili na lov na zaklad. Celo šolo smo obredli, da smo našli darilca za vse nas. Naš lov se je zaključil v knjižnici, kjer smo darilca odprli. Skrivala so obesek s podobo sovice in sladke priboljške. Tako smo na najboljši možni način sklenili pravljični krožek v letu 2013. Vidimo se v letu 2014. 

Naj bo leto 2014 polno zanimivih zgodb, čudovitih knjig in poln pehar sladkosti!

Čudna skrivnost je v silicijevih kristalih,
ki vodijo naše računalniško potovanje skozi medmrežje.
Toda še večja skrivnost je v knjigah, kjer lahko samo s črkami preproste abecede
potujemo skozi neskončno in čudovito medmrežje:
medmrežje domišljije.

Drago Jančar

Mrožek in pingvinčki

Nekje daleč na severu so v mestu na ledeni plošči živeli oče mrož, mama mrožka in sin mrožek, ki je imel eno majhno napako. Nikoli si ni hotel postriči nohtov. Res je, da mrožem nohti rastejo sila počasi, le milimeter na par let, ampak kljub temu, ko je moral mrožek v šolo, so bili že tako dolgi, da so se začele težave. Težave so se nadaljevale tudi, ko je mrožek iskal službo. Ves nesrečen je nekega dne  v velikem mestu obsedel na obali in ni vedel, kaj bi s sabo. Zaslišal je  prijetno glasbo. Napotil se je za zvoki, da bi si vsaj malo razvedril žalostno mrožjo dušo. Zagledal je koncertno dvorano, polno poslušalcev, in na odru orkester. Muzikantje so bili veseli, ko so zagledali mrožka z dolgimi nohti, saj so iskali nekoga, ki bi lahko brenkal na kontrabas. Tako se je mrožku končno nasmehnila sreča.

Tudi nam se je nasmehnila sreča. Odkrili smo namreč pismo, v katerem nam je Miklavž sicer sporočil, da nas ni mogel obiskati, nam pa je napovedal, da bo to storil Božičekj naslednji teden, če bomo le pridni. In res smo bili! Iz odpadnih plastenk smo si naredili čisto prave pingvinčke, ki bodo strumno čuvali naše novoletne smrečice ali pa opazovali, če se Božiček že približuje. Le poglejte, kakšne lepotce smo izdelali!

Vaši pravljičarji!

Samo eno darilo

Nekoč sta živela revna kmet in kmetica. Ker sta se komaj preživljala, sta vsako leto toliko bolj pričakovala prav poseben dan. Dan, ko sta prejela Miklavževo darilo... A to ni bilo navadno darilo. To je bilo prav posebno darilo. Ne zase, ampak drug za drugega. Oba sta najprej pomislila na drugega in jima prinesla ravno tisto, kar si je drugi najbolj želel. Tako se najlepše izkaže ljubezen, ne samo v veselem decembru, ampak celo leto.

Mi že komaj pričakujemo Miklavža. Tudi nam še vedno najpogosteje prinese sladkarije, suho sadje, oreščke in same slastne reči. Mogoče, če bomo pridni, nam je zaupala gospa Urška, bo Miklavž tudi nam kaj pustil v knjižnici naslednji teden. Še prej pa smo morali končati naše "modre" ploščice z našimi imeni za na vrata naših sobic. Uporabili smo pisane barve in nastale so krasne podobe naših priljubljenih sovic. So vam všeč? Nam so zelo!

Samo še premažemo jih z lakom, dodamo trak in lahko jih bomo obesli v naše sobice.
Vaši pravljičarji

Nisem Božiček!

V gozdu je pozimi tako tiho, si misli Čukec, ko na božični večer gazi po snegu.
Pa pride mimo Zajček, ki misli, da je Čukec Božiček – in v gozdu ni več tiho … Zajček joče, ker Čukec reče da ni Božiček, potem joče ker Čukec reče, da je Božiček... Na koncu pa pride pravi Božiček in razveseli oba - Zajčka in Čukca.

Že komaj čakate Božička? Mi vsi tudi... zelo! Zato smo začeli z izdelavo božičnih darilc ... in najprej smo jih naredili kar ... zase :) Razvaljali smo das maso, vanjo narisali čukce in sove, dodali svoje ime, naslednjič pa obešanke za vrata naših sobic okrasimo še z barvami. Zato ne pozabite pokukati spet k nam naslednji teden!

Vaši pravljičarji!

Levček Hugo

Levček Hugo je nadvse len mali levček. Samo spal bi in se grel pri mamici. A mami levinja ve, da je čas, da se njen sinko nauči loviti. Le tako bo lahko preživel v krutem živalskem svetu. Tako se kljub zaspanosti malega levčka odpravita dogodivščinam naproti. Mali levček je pri lovu nadvse neroden. Kar nekaj nevšečnosti se mu zgodi, preden ugotovi, da se bo moral za hrano tudi potruditi.

Tudi mi smo se za naš lepi izdelek potrudili. In kaj smo izdelali tokrat? Nadvse prijaznega in simpatičnega levčka, ki nosi s sabo listke za sporočilca. Tako bomo lahko zapisali našim najdražjim kakšno sporočilo za lep dan ali le enostavno: "Mami, rada te imam!"

Vaši pravljičarji!

Slovenski pravljični junaki drugič

Se spomnite naših pravljičnih junakov? Slovenskih pravljičnih junakov iz prejšnjega pravljičnega srečanja. Tokrat smo s svojim delom nadaljevali, še prej pa smo poslušali pravljico o tistem, o katerem še ne vemo veliko - to je kralj Matjaž!

Kralj Matjaž je bil dober in silno bogat kralj, vendar pa ni poznal soli. Nekega dne je prišel k njegovi kuharici starček, vrgel v lonec peščico soli in odšel. Kralj Matjaž je takoj opazil, da so jedi nenavadno okusne, zato ga je prosil, naj mu pokaže, kje se dobi ta reč. Starček je bil pripravljen to storiti, a le, če bi za plačilo dobil pol kraljestva. Ko mu je kralj Matjaž to obljubil, ga je peljal do hriba, ki je bil iz same soli. Kralj Matjaž pa je videl, da je ta hrib pravzaprav njegov, in ni bil več pripravljen izpolniti obljube. Raje je starčka pozval na boj. 
Kralj Matjaž je zbral vso svojo vojsko, starček pa je prišel čisto sam. Ko se je bližala bitka, se je začelo nebo temniti, začelo se je  bliskati in grmeti.   Stresla se je gora in zagrnila njega ter njegovo mogočno vojsko. 
Še danes sedi v votlini pod Peco za kamnito mizo in spi. Pravijo, da se bo zbudil, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize. Takrat bo na svetu hudo in kralj Matjaž bo vstal in nam prihitel na pomoč. Potem ne bo več revščine in v deželo se bodo spet vrnili zlati časi.

Vaši pravljičarji!