Drevo modrosti

Abeceda je bila v prvih dneh počitnic presrečna, da ima končno mir pred učenci in učiteljico. Njenih črk ni nihče več premikal, nihče obračal na glavo in nihče premetaval sem ter tja. Ves ljubi dan so lahko poležavale na omari in uživale v razkošju miru in tišine.
»Kako se to prileže!« se je črka a pobožala po utrujenem telesu. »In počitnice bodo trajale več kot dva meseca!«
Tudi druge črke so bile zadovoljne, da lahko od jutra do jutra v miru dremuckajo in se brezskrbno vdajajo brezdelju.
Toda zadovoljstvo je trajalo le tri dni. Postalo jim je dolgčas, zato so se odpravile na potep. Odpeljale so se na morje, obiskale jezero, se povzpele na gorski vrh in se ustavile na podeželju. Črka A je bila po potrebi šotor, črka H lestev, črka D pa debela kot deblo drevesa.

D kot drevo...d kot deblo...aha, ravno to je bila tema današnjega pravljičnega krožka. Pravljica, ki smo jo prebrali, je delo Ivana Sivca, ki nas je letos obiskal ob zaključku tekmovanja za bralno priznanje. Najraje ima modro-zeleno barvo, barvo modrosti. In le kdo je bolj moder kot sove, ki so jih ustvarili učenci 3. a z razredničarko Darjo Bastl. Seveda pa sove potrebujejo svoje drevo. In drevo smo jim ustvarili mi. Bilo je ogromno in debelo, s pisanim rjavim lubjem. Le poglejte si, kako je potekalo naše delo.

Vas zanima, kako mogočno drevo je nastalo? In kako so se počutile na njem modre sove? Naš gost je sceno pohvalil, pa tudi mi smo se počutili kar malo ponosni na svoje delo.

Vaši pravljičarji!

Dosti imamo mraza, mi gremo na morje!

Tako je! Res bi bil že skrajni čas, da se zima poslovi, pride pomlad in končno tudi poletje, naš najljubši letni čas, ko brezskrbno divjamo bosi in se sprehajamo po čudovitih plažah Sredozemlja. Upamo, da se bomo res. Mogoče bo kdo izmed nas obiskal tudi lep grški otok Santorini, ki je znan po vulkanskih plažah, modro-belih hiškah in prijaznih ljudeh. In prav hiške s Santorinija, ki smo jih izdelali iz gline, smo tokrat poslikali. Seveda smo uporabili tipične barve - modro, belo, svetlo in temno rjavo.
Vas ne mika, da bi ga kar takoj obiskali?

Vaši pravljičarji!

O petelinčku, ki se je učil kikiRikati

Na kmetiji je živelo sedem rjavih kokoši. In kot se spodobi, je med njimi živel tudi petelin z rdečo krono na glavi. A ker je bil že zelo star, si je močno želel, da bi dobil sina, ki bi kikirikal namesto njega.
In zgodilo se je. Na svet je prikukal majhen petelinček. Po nekaj tednih se je oče petelin odločil, da ga nauči kikirikati. Tu pa so nastopile težave. Petelinček ni znal izgovoriti črke r. Odločen kikiriki se je spremenil v nežen kikiliki. Oče petelin je nad sinom hitro obupal, zato je stvar vzela v  roke mama kokoš. Petelinčka je odpeljala k logopedinji, ki  pa je poznala pot, kako izvabiti r iz njegovega kljuna. Petelinček je pridno vadil in kaj mislite, kdo je bil na koncu najbolj ponosen?

R...no, pa povejte, kaj smo izdelovali tokrat?
Pa smo ugibali ...
Ribe?
Race?
Rake?
Ribiče?
Rakune?
RRRRRRRRRRRRRRR???

Ja sevedaaaa, Rožice!
Ker vsi že nestrpno čakamo pomlad, smo jo z rožicami le priklicali!
Le poglejte, kakšne krasne pisane rožice so nastale!

 Vaši pravljičarji!

Lepa Izabela

Čas striženja! Vendar za malo ovčko Izabelo še ne. Zato se odpravi na potep. Na poti sreča živali, ki občudujejo njen kožušček. Vsaka bi rada vsaj kosem tople volne. Toda čim več svedrčkov ima Izabela, tem bolj je domišljava in jih noče deliti z drugimi. 
Dlaka pa raste in raste . . .

Se spomnite naših glinenih ovčk? Nekje davno meseca novembra smo jih oblikovali čisto po svoje. Tako kot raste dlaka, tako teče tudi čas in ne moremo verjeti, da je le še nekaj mesecev do konca šolskega leta. Naše ovčke so se sušile, pekle, zdaj pa smo jih pobarvali, polakirali, jih nataknili na vrvice in ... vsak od nas bo presenetil nekoga, ki ga ima rad, s krasnim ročno izdelanim darilcem!

Vaši pravljičarji! 

Laž in njen ženin

Kaj se zgodi, ko ženin, gospodič Prilažič, sreča Laž, svojo nevesto?

Nekega dne Laž ugotovi, da ji ljudje ne verjamemo več kot nekoč. Ko  stopi v krčmo in jo pivci povprašajo, kaj se novega godi po svetu, jim natrosi najdebelejšo laž, kar si je lahko zamislite, da je namreč srečala velikansko kokoš, ki z eno nogo stoji na enem, z drugo na drugem bregu. Izmišljija kmetov ne prepriča. Šele ko Laži v krčmo sledi njen ženin in kmetom prišepne o gromozanskem jajcu, se pivci spomnijo kokoši velikanke. In poslej verjamejo vse po vrsti.

Se kaj lažete? Upamo, da ne. No, mogoče vam je čisto malo laži dovoljeno 1. aprila in za pusta. Se strinjate? No, pravljični ustvarjalci se zagotovo. Mi smo že čisto pustno obarvani. Ni čudno torej, da smo se lotili najbolj norčavih klovnov. Spustili smo svojo domišljijo na plan in nastali so norčavi klovni, smešni klovni, klovni z irokezo, pa klovni z repom...aha, kot vidite, smo res že čisto pustno nastrojeni :) Kar poglejte si naše klovne!

 Vaši norčavi pravljičarji!

Čestitamo!

Minuli vikend je na državnem prvenstvu za dečke in deklice do 12 let (U12), ki je potekalo v Slovenski Bistrici, učenka četrtega razreda, naša pravljičarka Iza Zakošek osvojila odlično tretje mesto v teku na 60 m. Uspeh je toliko večji, ker je tekmovala z dve leti starejšimi tekmovalkami! Družbo ji je delala tudi naša sovica Oka!

Iza, čestitamo!

O miški, ki je brala pravljice in češnje

Miška Špela  je strastna bralka, zato svojo knjigo pravljic, v kateri se skrivajo najrazličnejše modrosti in pravljične skrivnosti nenehno prenaša s seboj. Želi si, da bi z njo razveselila tudi prevzetnega, a nikoli zadovoljnega leva Hvastjo, ki pravljic ne mara. Jesti se jih ne da, zato so nekoristne, nerga in sitnari Hvastja. Lev, ki  se mu namesto knjige zahoče slastnih češenj z vrha drevesa, ubere bližnjico, da bi se polastil rdečih sadežev - kar preko balkonske ograje se požene v krošnjo. To pa ni prav dobra izbira, in tako hvalisavi ter ne preveč bistri Hvastja z velike višine pristane na trdih tleh. Miška Špela je bolj preudarna in se problema loti premišljeno. Po nekaj neuspelih poskusih se odloči uporabiti svojo knjigo pravljic, ki jo podstavi pod lestev, potem pa klin za klinom spleza na vrh in se napoka češenj. Kdor kot miška Špela zaupa pravljičnim močem, lahko torej bere oboje: pravljice in češnje. Še več. Celo zagrizene dvomljivce, kakršen je lev Hvastja, mu lahko uspe spremeniti v navdušene bralce.

Tudi mi smo dobri bralci, a po dobri pravljici se prileže tudi ustvarjanje. Kaj bi lahko nastalo iz naše tokratne pravljice? Predlogov je bilo kar veliko: lev, češnje, lestev...kaj pa miške? Jaa, miške ... mi smo izdelali vsak svojo dišečo miško, ki smo jo napolnili s sivko. Tako bo odganjala molje v omari ali pa nam bo delala družbo na polici. Kar oglejte si naše krasne miške!

 Vaši pravljičarji!