"Veliko živi v veliki šoli": pesniška ustvarjalnica mladih pravljičarjev

Veliko živi v gromozanski šoli:

Veliki razredi,

gigantski neredi,

orjaške enice,

premajhne pice

in naokoli

široke stezice,

jezne tetice,

grdi sredinci in

pokvarjeni daljinci.

Veliko živi veliki šoli.

- naša skupna pesmica

Kaj je majhno in kaj veliko? Tone Pavček pravi, da iz malega raste veliko, mladi pravljičarji pa se s tem strinjamo. Nekoč bo prišel čas, ko bomo prerasli svoje tovarišice in bodo iz malih, nadobudnih knjižnih črvičkov nastali veliki, odrasli knjižni molji. Do tedaj pa nas bodi radovedne oči še kdaj nesle čez prag velike šole, kjer se nahajajo veliki razredi, še večji neredi, orjaške enice in vedno premajhne pice. 

Lep pesniški pozdrav vsem,

vaši pravljičarji!

Smejalnik, cvililna zavora in komplet za drugo pomoč

Vsak je kdaj slabe volje in rad potarna, da mu stvari ne grejo tako, kot bi želel. A pravijo, da je biti slabe volje tudi najbolj enostavno! Tega se zaveda očka malih Sanje in Arjana, ki ve, kaj mora storiti, če sta vstala z levo nogo. Preprosto! Vključi njun smejalnik in zategne njuno cvililno zavoro. Posledice so izvrstne: salve smeha, ki jih ni več mogoče zadržati!

In kakšen izraz na obrazu najbolj pristaja nam, mladim pravljičarjem? Prav gotovo smo najlepši, ko imamo vklopljen smejalnik, a če bi to bilo 365 dni v letu, bi se najbrž tudi tega naveličali, kajne? Zato si oglejte, kakšni so denimo naši obrazi, ko nam ni vse pogodu. Da boste vedeli, kdaj nam lahko nudite drugo pomoč v obliki prijateljskega dregljaja pod rebra ali še bolje – čokolade.

Kaj je najlepše, najmočnejše in najdebelejše na Zemlji?

Odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje bi prav gotovo lahko našli v Guinnessovi knjigi rekordov, a ker pravljičarje bolj zanimajo zgodbe, smo ga tokrat našli v knjigi slovenskih ljudskih pravljic in pripovedk. Za kratek čas smo se vrnili v obdobje kraljev, kraljevičev, princes in dvorjanov, likov, ki so včasih redno naseljevali naše književne svetove. Mladi kraljeviči so za to, da so dobili princeso svojih sanj, pogosto morali opraviti kakšno težko nalogo ali rešiti zapleteno uganko. 

Nič drugače ni v zgodbi, ki smo jo tokrat prebrali. Če vas resnično zanima, kaj je najlepše, najmočnejše in najdebelejše na zemlji, odprite zbirko slovenskih ljudskih pravljic in presenečeni boste nad odgovorom. Še prej pa poskusite rešiti katero od naslednjih ugank, s katerimi smo se uspešno spopadli mladi pravljičarji v ustvarjalnem delu naše delavnice:

»Trd je kot kamen, a kamen ni! 

Če je na toplem, se hitro stopi.«

»Obleke tlačimo mu v usta,

kar umazane pohrusta.

Jih obrača in prežveči,

spet smo čisti in dišeči.«

»Namesto da bi hodil, skače

in žep ima, ne da imel bi srajco, hlače.«

»Sliši se čudno, a vendar je res,

da vozi vozilo po tleh brez koles.

Ko se požene na pot z vrha brega,

pa mu potrebna ni niti vprega.«

Vaši pravljičarji!

Vsakdo potrebuje pravljico za lahko noč

V kraju Zajčja dobrava začudenim malim živalcam ponoči izginjajo knjige. Sprašujejo se, kdo bi lahko bil tat in zajčica Liza Rjavoglava se odloči, da mu bo stopila na prste. Lahko si predstavljate, kako je presenečena, ko ugotovi, da je veliki, strašni knjigo-tat pravzaprav le majhen, drobceni – Knjigotap! Tako kot mi rad bere pravljice za lahko noč oziroma – v našem primeru – za dobro jutro!

Ko smo si mladi pravljičarji zaželeli dobro jutro, pa nas je seveda čakal še ustvarjalni del. Tokrat smo se posvetili prav posebnemu opravilu – ustvarjanju božično-novoletnih voščilnic, ki smo jih pripravili posebej po naročilu. Z belo in modro barvo smo »hrskali« snežake in ko jih je v roke dobila še naša Urška, so nastali čudoviti primerki. Oglejte si jih!

Vaši pravljičarji!

Vidkove živali

Kdo je napravil Vidku srajčico je klasična pravljica, ki jo najbrž bolj kot današnji otroci poznamo – učitelji. In včasih si učitelji ne moremo kaj, da ne bi z svojimi učenci delili kakšne zgode ali prigode, ki je zaznamovala našo mladost, čas, ko smo bili sami majhni in smo z velikim navdušenjem in zvedavostjo odkrivali svet okoli nas. Zelo pomemben vir našega navdiha so bile klasične zgodbe iz književnosti, takšne in drugačne, s katerimi smo si krajšali čas, naučili pa smo se tudi marsikatere pomembne življenjske resnice.

Tudi svet mladih pravljičarjev je svet zgodb. Radi imamo tiste »moderne«, ki govorijo o zmajih, princeskah, duhovih in drugih čudnih stvorih, a včasih nam ni prav nič težko pokukati tudi v kakšno malce bolj »zaprašeno« knjigo z rjavimi listi in polepljenimi platnicami.

Predvsem pa so nam pri srcu zgodbe o živalih. V pravljici o Vidku nastopajo najrazličnejše živali, ki jim mali Videk rad pomaga, kadar so v stiski. In njegova prijaznost ni zaman, saj kasneje prav te živali malemu Vidku pomagajo pri tem, da dobi svojo prvo pravo srajčico. Pravljica torej nosi lepo sporočilo o pomembnosti medsebojne pomoči.

Na Zavodu Koki, kjer skrbijo za zaščito rejnih živali, so meseca oktobra pripravili poseben natečaj otroških risbic, ki jih bodo umestili na svoj novoletni koledar. Tudi mladi pravljičarji smo sklenili, da se udeležimo tega natečaja, zato smo ustvarjalni del našega krožka posvetili risanju (srečnih) Vidkovih živali. Oglejte si jih na spodnjih fotografijah!

 Vaši pravljičarji!

Na popotovanju med oblaki

Deževna jesenska jutra in večeri so kot nalašč za pripovedovanje zgodb. Malce bolj hladno je in nič nas bolj ne pogreje kot to, da se za kratek čas potopimo v svet pravljic. Marsikatero zanimivo zgodbo  pa nam v jesenskem času, če smo dovolj pozorni, pripovedujejo tudi številni naravni pojavi. Pravljični ustvarjalnici v tem in preteklem tednu sta bili med sabo povezani z rdečo nitjo muhastega vremena, ki ga krojijo puhasti strici na jesenskem nebu – gospodje oblaki.

Krivi so za marsikatero pokvarjeno popoldne, ki bi ga želeli preživeti na prostem in včasih bi jih ljudje najraje kar odpihnili stran. A njihove solze imajo tudi neverjetno življenjsko moč: vse rastline tega sveta se napajajo z njimi, za svoje preživetje pa jih navsezadnje potrebujemo tudi ljudje.

Ste se že kdaj odpravili zasledovat oblake na nebu? Junaček Travček, junak naše prve pravljice, je to nekega dne storil in doživel pravo pravcato pustolovščino. Prav tako zanimive prigode doletijo Oblačka Zmajčka, ki se s svojim najboljšim prijateljem,  vetrom, rad potepa po okoliških mestih in vaseh. Junaka v obeh zgodbah čakajo številne preizkušnje: nevihte, temačna močvirja in gozdovi, neprijazni gostitelji ter neznan, prostran svet pred njima. Vendar se iz teh preizkušenj oba veliko naučita, predvsem pa z nesebično pomočjo svojim prijateljem storita veliko dobrega. In seveda ne pravi zaman pregovor, da za dežjem vedno posije sonce – njun trud se na koncu izdatno poplača.

Tudi mladi ustvarjalci smo tokrat zasledovali svoje oblake najrazličnejših oblik. »Vklopili« smo svojo domišljijo in iz preprostih obrisov oblakov so nastale odštekane podobe predmetov, živali, zverinic … Spomnili pa smo se tudi na to, da na takšne in drugačne oblake naletimo tudi ob branju vsem zelo priljubljene književne zvrsti – stripov. Poglejte, kakšni so videti izpod rok naših mladih ustvarjalcev!

Vaši pravljičarji!

Pa smo jo dočakali ...

... starejšo gospo, s pisanimi oblačili, z listjem na klobuku in polno košaro svežih plodov. V naše kraje je prispela jesen in z njo prenekatere lepote in radosti, v katerih lahko uživamo, če se le odpravimo na kratek sprehod v naravo.

Listje jesenskih dreves se odene v živopisane barve in nudi zavetje živalim, ki v tem času iščejo kaj za pod zob. Številna drevesa rodijo obilen sad, od katerega imajo korist vsa živa bitja. Tudi naša drevesca, s katerimi smo okrasili voščilnice, ki jih bomo ob priložnosti podarili upokojenim učiteljem naše šole, so polna naših pisanih želja. Naj jih ob svetovnem dnevu učiteljev veter raznosi na vse konce sveta!

A še prej v razmislek: ste se kdaj vprašali, zakaj nekateri jesenski plodovi padejo kar sami od sebe na tla? Pa tudi, kaj se z njimi dogaja, ko se znajdejo na naših krožnikih? Zanimiva, izvirna odgovora na to vprašanje se skrivata v zgodbah litovskega pisatelja Kestutisa Kasparavičiusa, ki smo ju prebrali za uvod v naše ustvarjanje. »Jablana« in »Sadje« sta »trapasti zgodbi«, ki se na prvi pogled zdita nemogoči, a v sebi skrivata marsikatero življenjsko modrost. Priporočamo v branje!

 Vaši pravljičarji!

Zverine, takšne in drugačne, 2. del

Prav vsakemu od nas se kdaj zgodi, da v naše življenje nepričakovano vstopi nova oseba, nekdo, ki ga do tedaj še nismo poznali. Morda smo na začetku malce nezaupljivi. Ne želimo si biti kaj preveč v njegovi bližini in smo mu morda celo nevoščljivi, če imamo občutek, da je pri čem boljši od nas. A sčasoma, ko se nanj navadimo, ko imamo priložnost, da ga bolje spoznamo, lahko ugotovimo, da so naša življenja ravno zaradi te osebe postala bolj pestra in barvita.

V Velikozehu, kjer domujejo najrazličnejše živalske »zverinice«, se redko kaj zanimivega dogaja. Zato je celo mesto na nogah, ko vanj na svojem kolesu, polnem cvetic, »pripedali« Abrakazebra, progasta zverinica, ki zna celo čarati!  Ljubosumni kozel je sprva ne mara, medtem ko druge živali uživajo v njenih predstavah, se on kuja kje za vogalom.  A na koncu vendarle sprevidi svojo zmoto, za kaj takega pa je včasih dovolj že – košček čarovnije.

Naše čarobne, čudaške zverinice, ki smo jih prejšnji teden že obudili v življenje, so tokrat našle svojo končno podobo.  Krave, ki letijo, vedno lačni levi, trebušne zveri in nadvse premeteni pujs so le nekatere od risbic, ki se bodo znašle na priložnostni razstavi ob 100-letnici rojstva britanskega pisatelja Roalda Dahla. Še prej pa si oglejte fotografije z našega zadnjega ustvarjanja!

Vaši pravljičarji!