Juha, ki iz buč se skuha

Globoko v gozdu, v stari beli koči tri prijateljice vsak dan kuhajo bučno juho. Vsaka ima svoje delo. Skuha jo muca, ki seseklja bučo. Skuha jo veverička, ki premeša vodo. Skuha jo račka, ki z drobcenim lončkom zajame soli in je ravno prav natrese v veliki lonec. Juha, ki iz buč se skuha, je boljša kot vsaka druga juha. Zdi se, da so vsi srečni, potem pa se nekega dne mala račka odloči, da je ona na vrsti, da meša juho. Tako se začne prepir. Prijateljice se sprejo, račka odide, veverica in muca pa še naprej kuhata juho, a nikoli ni tako dobra kot takrat, ko so jo kuhale skupaj z račko. Močno jo pogrešata in se odločita, da jo poiščeta. Nekega dne, ko se obupani brez račke vrneta domov, ju čaka presenečenje - račka se je vrnila. Skuhajo bučno juho. Račka jo meša, veverička vanjo natrese soli, muca pa seseklja bučo. In v stari beli hišici spet zavlada mir.
Imate radi bučno juho? Saj veste, tiste debele rumene buče, ki jih ponavadi rezljamo za noč čarovnic? Ki so polne semen, ki jih posušimo in kasneje grizljamo med kakšnim dobrim filmom. Naše današnje buče pač niso imele semen, pa so bile vseeno prav slastne na pogled. Mrkih, veselih, žalostnih, grozljivih obrazov so nared za okrasitev naše knjižnice. Mislite, da si bo še kdo upal vanjo?

Vaši pravljičarji!